Ideja o tem, da na nekatera zlobna natolcevanja, tako medijev, kot samooklicanih "poznavalcev" (predvsem na internetnih forumih) vseeno nekje odgovorim s svojo resnico, ni moja. Je ideja mojih prijateljev in znancev, skratka tistih, ki dejansko nekaj vedo o meni. Včasih imam občutek, da jih določena izkrivljanja in izmišljotine motijo veliko bolj kot mene. Čudno se sliši, vendar za to jim iskrena hvala!
Dolgo nisem bil prepričan, da bom to rubriko sploh hotel zapolniti, saj se konec koncev nikoli nisem hotel prepirati s škodoželjnimi mediji in ljubosumnimi ljudmi. To nikoli ni bil in nikoli ne bo moj nivo. Poleg tega se mi zdi takšna rubrika malo kalimerovska, predvsem ob dejstvu, da se je (vsaj pri nas) relativno enostavno medijsko in javno osamiti. Po drugi strani pa me je opinion making vedno veselil in zanimal. In mediji so mi ga omogočili (kolumne, aforizmi, avtorizirani intervjuji) izvajati v zelo širokem krogu. Ves ostali trač in nepotreben rompompom je cena, ki jo za to plačujem. Včasih z lahkoto, včasih težko, včasih s polno mero smisla za humor, včasih tudi prizadeto. Največkrat pa na srečo še vedno skozi oči pozitivnega cinika. Skozi moje oči.
Rubrika se bo polnila počasi. Takrat, kadar me bo nekaj zares zmotilo in kadar bom imel čas. Svojih navedb ne bom dokazoval, niti se pretirano trudil v tej smeri. Preprosto bom poskušal povedati resnico o lažeh. Verjame pa vsak, tako ali tako, kar pač sam želi verjeti, mar ne?
Še dandanes internetni iskalniki na vnos gesla "erazem pintar" med prvimi nekaj zadetki vrnejo link "Erazem najstnice med seksom posname ...". Članek (originalno objavljen v eni od rumenih revij in kasneje povzet v vseh trapastih in nepomembnih medijih) je bil produkt mojega telefonskega razgovora z neko novinarko. Le-ta naj bi kakor dopolnjeval članek o videonadzornih sistemih. Po večkratni in večplastni obrazložitvi načina delovanja mojega videonadzornega sistema (da se pač vklaplja z alarmom, ko me ni, da se prostori snemajo v moji odsotnosti, itd) sem na ponovno provokativno vprašanje novinarke, če se snema tudi spalnica, v napadu ironije, sarkastično odgovoril, da verjetno zato, da snemam najstnice ter s tem izključujem možnost kakšnega namigovanja na nadlegovanje. Kaj si pribljižno normalen človek misli o meni ob takšnem članku, si lahko predstavjate. No, to je bila moja zadnja uporaba sarkazma ali ironije v pogovorih z novinarji. Tudi moja zadnja telefonska izjava, ki ne gre v originalu v eter. Klinc ...
Sem eden tistih ljudi, ki svoje starše neizmerno ljubi in spoštuje. Dali so mi idilično otroštvo, brezkompromisno ljubezen, korektno vzgojo in karakter prežet s poštenostjo, z veseljem do življenja, narave in ljudi, s samozavestjo ter pogumom. Vzgojili so me v srečnega človeka, kar je huda in dokaj redka umetnost. Nikoli pa od njih nisem dobil kakršnegakoli omembe vrednega denarja. Na srečo! Na srečo, kajti velika večina tistih, ki so ga, so danes malodušne, brezvoljne spužve z edino enim preostalim veseljem. Veseljem do droge.
Svojo prvo podjetje sem ustanovil s prijateljem Mitjem za 2.000 takratnih tolarjev in straši so šele leta po ustanovitvi zvedeli zanj. V njega sem jih prvič povabil leta '95, ko smo se selili v nove prostore, saj me je bilo starih pred njimi sram. Topogledno tolikokrat omenjeni oče, ni nikoli nič vedel ne o moji stroki ne o mojih poslih. Še dandanes je računalniško polpismen, kar pa je za njegovo generacijo še vedno precej nad povprečjem.
Od svojega dvajsetega pa do tridesetega leta sem delal (fakulteta, teniški klub, teniška šola, profesionalna elektronika, podjetje in bend) v povprečju devetnajst do dvajset ur dnevno, vse vikende in praznike. Vedno z največjim veseljem, z neumornim entuzijazmom, z neustavljivo željo po kreiranju in vedno brez trohlice občutka žrtvovanja. Danes za danes! Vse kar sem v življenju zaslužil sem zaslužil iz nič (v finančnem smislu). In 100% legalno. Na to slednje sem v teh norih časih še posebej ponosen.
Preprosto dejstvo: če govorimo o kapitalu kot o bogastvu, potem ne spadam med 10.000 najbogatejših slovencev. Ne glede na to, kaj pišejo mediji, neglede na to, kaj govorijo ljudje, tako pač je. In tako sem vedno tudi hotel. Že dobro desetletje mi služenje kapitala ni aktivnost, ki bi jo uvrščal med prvih deset prioritet. In nikoli je nisem med tri.
V življenju me je vedno zanimalo predvsem zadovoljstvo, ki so ga moji možgani generirali ob kreativnem delu. Na vseh področjih. Ves kapital, ki sem ga kdajkoli prislužil, je bil dobesedno stranski produkt moje neizmerne potrebe po kreiranju. In tega kapitala je vse skupaj za nivo prvega mesarja, mizarja ali avtokleparja v povprečni slovenski vasi. In to je to.
Verjamem, da bi s preslikavo načina življenja med mojim dvajsetim in tridesetim letom, še v naslednjo dekado, lahko svoj kapital vsaj kvadriral, vendar je tudi, če bi ga kubiral, cena za to veliko, veliko previsoka. Pa mi ni bilo v omenjenem obdobju nikoli težko, sicer bi se umiril že prej. Le stvari pridejo, ki jih prej ne vidiš. Stvari, ki jih danes ne prodam za milione eurov.
Zakaj torej Erazem bogataš? Zato, ker je so pravi bogataši za medije povsem nedostopni, zato ker je petdeset odstotkov takšnih, ki so svoje premoženje zaslužili ilegalno in potem še trideset odstotkov tistih, ki so ga semilegalno. Zato ker gre meni na jetra, da bi moral posebej skrivati stvari, ki so na eni strani pošteno zaslužene, na drugi pa sploh ne predstavljajo nobene posebne vrednosti. Zato, ker o nekomu pač morajo pisati in pisati neumne članke o meni je prekleto hvalažno, saj dobro vedo, da prerekanje z njimi ni moj stil. Niti nivo.
In nenazadnje zato, ker o mesarjih pa res nočejo pisati ...
V Žlebe smo se z družino preselili, ko mi je bilo pet let. Dokaj preprosta in skromna, pol montažna hiša, res pa da (zame) na najlepšem koščku tega planeta (tako sicer verjetno za svoj dom čuti vsak), mi je bila idilični dom skozi otroštvo, puberteto in mladostništvo. Nekje okrog leta '95 mi je prvič v življenju uspelo zbrati toliko kapitala, da sem razmišljal o samostojni hiši za katero sem se (dokaj blizu doma) že skoraj dogovoril, ko sta starša prišla z idejo, da ne mislita živeti ne skupaj, ne tu. Nista pa hotela hiše zapuščati vsem trem otrokom, saj se jima to ne zdi modro (verjetno hudo res). Edini jaz naj bi imel možnost izplačila preostalih dveh in tako smo se tudi dogovorili.
Kasneje sem z dokupom dodatne zemlje razširil parcelo in dozidal ter dogradil hišo na vseh koncih. Imel sem to možnost, predvsem pa neizmerno veselje, tako, da hiša, tako navznoter, kot navzven, vse bolj dobiva obliko, ki sem si jo zamislil. Zanesljivo pa hiša NIKAKOR NI nobena vila, kot to tako radi pišejo. Niti V od vile. Je prijetna in topla hiša v gozdu, vidi se ji, da je dograjevana na vseh koncih, vidi se, da je vse idejne koncepte delal nek entuziast Erazem, ki nikoli ni veliko vedel ne o arhitekturi, ne o gradbeništvu, ne o interieju. Skratka, zelo topel in prijeten dom njenemu kreatorju, vendar res nič od kakšne vile. Nič.
Članek 24ur.com: "Erazem jih je najmanj 175"
V vednost bralcem in primitivnim komentatorjem prilagam moj mail novinarki 24ur.com:
No, malo sem si pogledal komentarje na tisti tvoj članek. Sicer tega ne počnem, vendar očitno mi gre na slabše :)
Poglej si jih še ti in boš sama ugotovila, zakaj kompliciram in večinoma odklanjam sodelovanje (največkrat pa me itak ne vprašajo):
Samo toliko, da pač poskušaš razumeti, da včasih ni preprosto živeti z idiotsko in popolnoma izkrivljeno sliko, ki mi jo mediji ustvarjate.
Lp, Erazem
