Tehnika in naravoslovje nasploh sta me začela močneje zanimati šele ob koncu osemletke, ko sem končeval svoj 4. sonetni venec. V teh časih sem se namreč poleg športa ukvarjal predvsem s pisanjem poezije, proze in pa rockerskih napevov, ki sem jih po večini tudi uglasbil.

Za sina dveh znanih slovenskih intelektualcev (Emila Milana Pintarja in Damjane Globočnik Pintar), ki sta bila, po izobrazbi, stroga družboslovca (filozofija, sociologija, primerjalna književnost, ...) je bil moj izbor srednje šole (srednja šola za elektrotehniko v Šentvidu) vse prej kot pričakovan.

Po nekaj hudih verbalnih dvobojih z družboslovno nastrojenimi učitelji in boga se igrajočim socialnim delavcem, ki so bili mnenja, da me je za naravoslovje pošteno škoda (sam danes mislim ravno nasprotno), sem pristal tam, kjer sem želel, tam kjer sem videl vizijo, prihodnost, neodvisnost, kreativnost, svobodo in nenazadnje denar, ki bi vse naštete stvari tudi dolgoročno omogočil.

Mimogrede, v sam denar nikoli nisem zares verjel, niti bil mnenja, da sam po sebi osrečuje. Vsaj ne v majhnih količinah bi rekli ciniki :). Drži pa da ljudem omogoča, da so vsaj dostojanstveno nesrečni, če že taki so.

Zanimivo in zelo hvalevredno je dejstvo, da so mi starši že takrat povsem stali ob strani. Nikoli niso podvomili v katerokoli mojo odločitev. Mogoče jih je moja pot v svet matematike, fizike in prebujajočih se računalnikov celo navdajala s celo vrsto pozitivnih občutkov. Oba sta bila namreč vedno vizionarja in kljub njuni družboslovni izobrazbi, tehnično gledano, zelo napredna.

Oče se je sploh ukvarjal z znanostjo bolj kot s politiko samo, mama pa je tako ali tako vedno trdila, da je narava tehnična. Mogoče je njuna podpora izhajala tudi iz spoznanja dejstva, da se je v življenju bistveno bolje ukvarjati z zadevami kjer veljajo neki objektivni kriteriji uspeha, ne pa, da si hočeš nočeš vedno obsojen na bolj ali manj zakompleksane kritike in ostale osebe, ki odločajo v kalnih, nekonkretnih vodah subjektivizma.

Kakorkoli že, s prihodom v srednjo šolo se je zame začela nova doba. Poleg tenisa (takrat sem veliko treniral in tudi ogromno tekmoval) in glasbe, ki mi je bila vedno ventil za vse ostale neumnosti (že takrat sem imel svoj prvi bend – Erazem in potepuhi), se mi je v življenje prikradla še tretja dejavnost: elektronika.

Že kot otrok sem bil baje velik hiperkinetik in verjetno je ravno posedovanje neke ogromne življenjske energije (le-to mi ljudje očitajo še danes) pripomoglo k temu, da sem, ob približno štirih urah spanja dnevno, lahko vzporedno gojil vsa omenjena področja, zraven pa še dokaj pridno delal v šoli (povprečje ocen v srednji šoli mi je redko padlo pod 4).

Vedno sem bil povsem multidisciplinaren. Zanimalo me je vse, kjer se je dalo kreirati. Od reševanja fizikalnih problemov, izgradnje kompleksnih elektronskih naprav, pisanja poezije ali proze, skladanja glasbe, do raznoraznih športov, urejanja okolice ali kuhanja, skratka vse! Multidisciplinarnost je prednost. Z večih vidikov. Kreativno ozko usmerjeni in preveč fokusirani ljudje, prej ali slej postanejo kreativni ujetniki lastnih mislenih začaranih krogov iz katerih tedne in mesece ne najdejo pravih izhodov.

V lastnem raziskovanju, načrtovanju in izdelavi elektronike sem se ničkolikokrat znašel v slepi ulici in brez začasne zamenjave fokusa dolgo ne bi našel poti nazaj.

Elektonika me je v času obiskovanja srednje šole povsem prevzela. Iz neke vrste filozofske sobe v spodnjem delu hiše sem si uredil pravi laboratorij in tam preživel na stotine ur, predvsem ponoči. Štipendijo in ves denar, ki sem ga zaslužil s tenisom sem porabljal za nakupe novih integriranih vezij ter tranzistorjev. Izdelal sem si rekvizite za izdelavo tiskanih vezij s pomočjo fotopostopka, nakupil orodje in strojne pripomočke za vrtanje, spajkanje, brušenje, itd.

Skoraj ni bilo stvari, ki je na področju elektronike ne bi naredil. Od ojačevalcev, usmernikov, light-show-ov, števcev, ur, VU-metrov do senzorskih stikal, kitarskih ojačevalcev, elektronskih efektov in raznoraznih digitalnih inteface-ov ...

V 2. letniku srednje šole sem med drugim naredil pravi digitalni glasbeni sinthesizer, ki je bil v dobi, ko so bile na tržišču dostopne le elektronske orglje, neke vrste izum prvega ranga. Z njim sem takrat zmagal na tekmovanju iz elektronike vseh srednjih in osnovnih šol.

Računalništvo je bilo takrat šele v prebujanju in spominjam se koliko stvari sem moral prodati, da sem si kupil Sinclair ZX 81 in kasneje Spectrum. Pri slednjem so me pošteno opeharili, saj sem prek oglasa kupil napol delujoč računalnik in minilo je leto, da je računalnik, ki sem ga seveda takoj razstavil, spet oživel. Ostalo pa je poznavanje procesorja Z80, RAM-a, vmesnikov in osnove programiranja v Basicu, Pascalu ter strojni kodi.

Kot elektroniku mi je takoj postalo jasno, da je v računalnikih neslutena prihodnost, še bolj kot sam hardware pa me je začel navduševati software saj sem v njem videl neslutene možnosti.

Moje strokovno, športno in glasbeno napredovanje je prekinila vojska, ki me je sicer naučila nekaj uporabnih stvari, tako, da me tudi primitivni del okolja ravno ne tepe in maltretira, vendar realno gledano je bilo tisto leto tako ali drugače vrženo proč.

Študij elektrotehnike se mi ni zdel težak, dopuščal mi je gojenje vseh omenjenih področij in hobijev, zameril pa sem mu, da je na fakulteti udejanjal princip, ki sem ga poimenoval “negativna selekcija teoretikov”.

Študentje, ki smo se spoznali na stroko in smo doma “packali” že bolj ali manj velike projekte ter se sploh ukvarjali z elektroniko in računalništvom, smo bili vedno distancirani, saj se nam ostali študentje nekako niso upali približati. Imeli pa so (ker pač niso imeli drugega opravka, kot študirati) praviloma boljše ocene in izkazalo se je, da prav oni po dokončanem študiju ostajajo na univerzi (kam pa naj sicer s svojim praktičnim znanjem gredo) kot pomočniki in asistenti. Iz teh asistentov seveda prej ali slej postanejo profesorji in le-ti poučujejo edino kar pač znajo: golo, suhoparno, največkrat celo hudo zastarelo teorijo.

Temu procesu ali pojavu sem bil priča kot študent in še dandanes sem mnenja, da fakulteta za elektrotehniko in računalništvo sicer vzgoji letno nekaj uporabnih znanstvenikov in raziskovalcev, vendar prekleto malo inženirjev. Žalost je seveda v tem, da slednjih potrebujemo približno stokrat toliko, kot prvih. In še tistih par, ki bi jih dejansko potrebovali, nam jih na takšen ali drugačen način “ukrade” tujina. Je pa to že druga zgodba ...

Entuzijastičnemu začetku študija (mislim, da sem bil celo 1. študent v letniku z vsemi opravljenimi izpiti, saj se mi je mudilo delati v Ulm) je sledilo, kar se samega študija tiče, precej bolj cinično obdobje. Tudi zato, ker se je v meni začela prebujati neka povsem nova ideja in želja.

Dokaj dobro sem zaslužil s tenisom in s fanti smo na črno prodajali svoje elektronske izdelke in izume (to verjetno počnejo študentje še danes) tako, da sem začel resno razmišljati o ustanovitvi pravega podjetja. Zame je bil to izziv posebne vrste, saj so bila to leta slovenskega podjetniškega prebujanja in moje sanje še iz socialističnih časov.

Nekako sem čakal le na ugodno priložnost, ki je v drugi polovici leta 91 prišla v obliki informacijskega sistema Videoteks in Mitje Trampuža, prijatelja s podobnimi ambicijami.

Z Mitjem sva se spoznala na nekem špilu, kamor sva bila poklicana s strani organizatorjev teniškega plesa (odpovedal jim je poprej dogovorjeni bend). Mitja je igral bas in jaz kitaro. Cel večer sva pošteno improvizirala, saj sva se videla prvič. Kakorkoli že, Mitja je že imel osnovne iskušnje z ustanavljanjem podjetja, ki mu ga je bivši partner ukradel, novo podjetje pa je bilo pravno-formalno ravno v postopku ustanovitve. Po parih pogovorih sem se mu pridružil s tem, da sem odkupil polovični del podjetja. Začelo se je zares.

Sam sem bil v podjetniških vodah čisti neplavalec in naučiti sem se moral mali milijon stvari. Majhna najeta pisarna v Šiški, kuhinjska miza namesto pisalne, dva stola, en telefon, en PC računalnik in zunanje, najeto računovodstvo so bile stvari, ki se jim je reklo ZASLON. Kjub veliki želji po uspehu je imelo podjetje ZASLON zelo svojevrstno, nepreizkušeno in tvegano strategijo. Za razliko od množice trgovskih podjetij s področja računalništva in informatike, ki so takrat nastajala, kot gobe po dežju in dokaj uspešno rasla, je bila usmerjenost podjetja ZASLON strogo razvojna. Ko sem leta 92 kolegom razlagal kaj bomo pravzaprav počeli, je bilo prekleto malo tistih, ki so si znali ustvariti vsaj približno podobo.

Od vseh mogočih področji so bile ravno komunikacije tiste, ki so naju z Mitjem najbolj privlačile in tu smo tudi začeli. Na eni strani Videoteks, ki je kot nekakšen predhodnik interneta igral vlogo javnega komercialnega omrežja in na drugi strani privatne modemske mreže. Za eno in drugo smo programsko opremo razvijali pri nas. Že takrat smo razvili prvi Windows videoteks dekoder in zelo prijazno komunikacijsko okolje KOMPAK (pride iz KOMunikacijski PAKet), ki je uporabo modemov približalo širšem krogu ljudi. Za razliko od telafaksa, ki ga je dejansko znala že takrat uporabljati vsaka sodobnejša tajnica, je bil modem pravi strah in trepet.

Danes vemo, da je lansiranje faksa oziroma faksimile protokola zavrlo razvoj komunikacij in osebno smatram, da bolj bedaste stvari v tehniki, ki pa bi se tako dobro prijela ni bilo v zgodovini komunikacij. Najprej nekaj stipkati, potem tiskati, potem skenirati, nato pošiljati in na drugi strani prejeti v obliki izpisa, nato pa ponovno stipkati ... lepo vas prosim!?

Programski paket KOMPAK se je takrat lepo razširil po trgu in razen nekaj naenkrat brezposelnih šoferjev, ki so poprej kruh služili s prevažanjem disket med podružnicami, so bili uporabniki z njim zelo zadovoljni. Kar nekaj lepih referenc smo pridobili že na samem začetku (Bayer Pharma, Dnevnik, Kmetijski inštitut,...) in širitev je bila samoumevna.

Z Mitjem sva po dobrem letu dela zaposlila še enega programerja in poslovno sekretarko, potem se je takorekoč vsulo. Ljudje so začenjali razumeti, da le strogo namenske programske rešitve dejansko prihranijo čas in denar. Trg nas je začel sprejemati. Mitja je pametno spoznal, da so edine zares močne in uporabne aplikacije znotraj sistema Videoteks (po vzoru iz tujine) bančne aplikacije in tako smo že takrat odprli sezono lova na banke. Izkušnje, poslovne vezi in poznavanje tujih trgov na področju Videoteksta smo še kako dobro vnovčili ob rojstvu interneta, saj se je tam zgodba z bankami samo ponovila. V letih 94 in 95 je bilo podjetje ZASLON izjemno hitro rastoče podjetje. Za uresničitev začrtane vizije in postavitev zares močnega podjetja je manjkalo samo še nekaj: kapital. Tega seveda nismo imeli saj smo bili neke vrste garažna študentska firma, ki je navzven mogoče še delovala močna, resnica pa je bila, da smo delali za skoraj nikakršen denar.

Glasovno oziroma Voice področje je bilo na svetovnih komunikacijskih trgih eno od področji, ki se je razvijalo najhitreje, mogoče takoj za internetom in mobilno telefonijo. Že na starih Zyxel-ovih modemih smo razvili in postavili prve voice sisteme (javljanje menjalnih tečejav, obrestnih mer, ...) stvar pa je postala zanimiva z dnem, ko je slovenski Telekom odprl servis 090 oziroma možnost zakupa komercialnih linij. Slutnja kam bodo stvari šle nam je narekovala, da smo pravočasno opravili A-test glasovnega vmesnika, ki smo ga uvažali iz vzhoda (Eletech) in v trenutku izbruha potreb po glasovnih rešitvah na 090 sistemih smo imeli sistem, ki je bil A-testiran, prilagojen na slovensko javno telefonsko omrežje, enostaven in sodoben.

Ponudnikom storitev na komercialnih številkah je omogočal vse, kar so potrebovali (odzivnik, čakalne vrste, statistiko, snemanje, itd.). Pri nas razvita programska oprema v povezavi z Eletech-ovimi glasovnimi vmesniki se je prodajala kot vroče žemlje. Nekako smo bogateli skupaj s ponudniki takratnih storitev, med katerimi je včasih šlo za resne sisteme (zdravniški nasveti, stanja na TR, ...), včasih pa za malo manj resne (astrologija, erotika, ...). V letu ali dveh je podjetje pridobilo ves potreben kapital za nadaljni razvoj, čemur je sledilo preoblikovanje podjetja. Izkristalizirala so se štiri profitna področja: področje elektronskega bančništva (PEB), področje računalniško podprte telefonije (PRPT), področje internetnih sistemov (PIS) in področje internetne povezljivosti (PIP).

Zanimivo je, da smo, kot razvojno podjetje na vseh področjih kotirali v sam slovenski vrh. PEB je bilo najhitreje razvijajoče se področje, saj je v dobrem letu začelo zaposlovati prek 40 ljudi. Takšna rast je bila posledica neverjetnega števila različnih bank prisotnih na slovenskem trgu, revolucionarnega produkta in pravega trenutka.

Banke so svoje konkurenčne prednosti iskale prav v dvigovanju kvalitete storitev, med katere spada elektronsko (in tudi telefonsko) bančništvo. Kasneje so nekatere banke izračunale, da pri uvajanju sodobnih tehnologij ne gre le za konkurenčno prednost, temveč, da jim elektronska poslovalnica lahko prinese podoben posloven rezultat, kot fizična, kar je bil za tiste čase neverjeten napredek v miselnosti. Danes seveda o tem ni dvoma in banke obravnavajo razvoj svojega eletronskega bančništva, kot eno od prioritet, saj je zanimanje za tovrstne storitve (Klik NLB, SKB Net, ...) preraslo vsa pričakovanja.

PRPT je proizvajalo programsko opremo vezano na odzivnike, klicne centre, snemalne naprave in podobne produkte, ki so uporabljali t.i. CTI (Computer Telephony Integration) povezavo. Področje je sledilo najnovejšim tehnologijam in trendom in je na slovenskem trgu osvojilo zavidljivo, instalirano bazo (prek 1000 portov).

Sam sem se tehnološko najbolj poenotil prav s tem področjem, saj se ob funkciji generalnega managerja in finančnega stratega nisem mogel spuščati v tehnologijo vseh področij. PIS je bilo področje, ki se je ukvarjalo z razvojem in implementacijami internetnih aplikacij in sistemov. Oblikovanje spletnih strani, postavitev protipožarnih pregrad in strežnikov elektronske pošte ter razvoj zahtevnih internetnih aplikacij (internetne trgovine, virtualne poslovalnice, informacijski centri, ...) so bile dejavnosti, ki so v smislu sodobnih trendov področje krepile in širile.

V obdobju, ko se gospodje s Telekoma še niso zavedali možnosti in dobičkov, ki jih je prinašalo ponujanje priklopa na internet, je bila dejavnost ponujanja internetne povezljivosti med najbolj profitnimi, enostavnimi dejavnostmi podjetja. Prek 300 pravnih oseb (med njimi tudi nekatere največje) in še vsaj enkrat toliko fizičnih oseb, ki so bile priključene na našo internetno vstopno točko v Šentvidu, so bile številke, ki so nas v tistem času, kot internetnega ponudnika postavljale na tretje ali četrto mesto v Sloveniji.

Dobro delovanje vseh štirih profitnih področij bi nam v letih 98 in 99 omogočilo, da uredimo notranjo organiziranost, dokumentiranje, backupiranje, zdefiniramo dober organigram in zracionaliziramo delovne postopke, vendar za to ni bilo časa, ker nam je za vrat neperenehoma dihala na eni strani nenačrtovana, neobvladljiva, vendar na drugi strani neizogibna stvar. Ekstremno hitra rast podjetja.

Če smo hoteli ostati v igri (predvsem PEB in PIS) smo morali torej rasti. Sam sem bil prisiljen ogromno časa začeti namenjati notranji reorganizaciji temeljev, ki naj bi zdržali veliko rast in postavitvi enovite ter učinkovite živčne hrbtenice podjetja, ki bi preprečevala informacijsko deorganiziranost in v končni fazi neke vrste infarkt ali kolaps.

Moram reči, da nama je z Mitjem, ob pomoči Mira Cepca, Dušana Žeraka in Petra Kastelica, nekako uspelo organizacijo pripeljati na spodoben nivo, ki je sicer zadostoval za vzgledno delovanje podjetja, nikakor pa ni zadovoljeval mojih perfekcionističnih kriterijev urejenosti, ki me spremljajo že celo življenje.

Na obzorju pa so se žačele pojavljati že nove težave. Ob popolnem dumpingu Telekoma in ob nesramni nelojalni konkurenci (takšne stvari se tolerirajo lahko le v Sloveniji) je v težave najprej zašlo PIP. Telekom (SiOL) svojim strankam (neko obdobje) ni zaračunaval stroška najetih vodov, kar je pripeljalo do absurdne situacije, ko bi neko podjetje, ob internetnem priklopu na nas, moralo Telekomu plačati več samo za najeti vod (brez našega stroška dostopa), kot, če se je priklopilo na SIOL.

Po drugi strani so začele v naše poslovne prostore kapljati naše stare internetne stranke z informacijo, da jim je Telekom odkrito zagrozil, da bo z njimi prekinil posle na drugih področjih (reklamiranje, oglaševanje, oblikovanje, sponzoriranje, ...) če se le-ti nemudoma internetno ne priključijo na njih.

Rešitev se je pokazala v nekakšnem združevanju internetnih ponudnikov in poskušanju doseči potrebne kritične mase naročnikov, ki bo potem, ob nedvomno boljši strokovni podpori in profesionalnosti, lahko konkurirala Telekomu. No, mi smo svojo opremo, bazo strank in nekatere iskušnje prodali podjetju Perftech, ki je bil nekaj mesecev za tem sicer kupljen s strani Autocomerce-a, vendar menim, da je ideja uspela in da je Perftech danes eden uspešnejših internetnih ponudnikov v Sloveniji.

Neke vrste monopol na področju elektronskega bančništva, ki smo ga do konca leta 99 dosegli je bil dvorezen meč. Na eni strani smo razvili programski produkt svetovnega formata imenovan SEB in ga tudi uspeli plasirati na večino slovenskih bank, na drugi strani pa se je za ta uspeh podjetje moralo dodatno razširiti.

Zaposlovali smo namreč že prek 80 ljudi (približno polovico redno, polovico pogodbeno). Zaradi kvalitete produkta SEB, so sistemi, ki smo jih postavljali na bankah (Klik NLB, SKB Net, ...), zahtevali relativno malo vzdrževanja po drugi strani pa se je slovenski bančni trg začel pospešeno krčiti (združevanja, nakupi, prevzemi, ...).

Mogočen in požrešen razvojni stroj podjetja ZASLON je zahteval trg. Z Mitjem sva se nekako znašla pred pomembno odločitvijo: ali drastično zmanjšati velikost podjetja, se preusmeriti ali pa napasti druge, tuje trge.

Prva možnost se nama je zdela neprimerna, saj je odpust kvalitenih strokovnjakov hočeš nočeš v bistvu odraz tvoje lastne nesposobnosti.

Tudi druga možnost ni izgledala najbolje. Programerji razvojniki so z leti postali tudi neke vrste bančni tehnologi (saj drugače ne bi bili sposobni razvijati programske opreme za različna bančna okolja) in s preorientiranjem razvoja bi zavrgli ogromen, težko prigaran potencial.

Tretja možnost je bila še najbolj privlačana. Vsebovala je rešitev prihajajočega problema, visoke ambicije, izzive, napredek, skratka vse kar je podjetje ZASLON sploh naredilo, vendar je v sebi skrivala nov, na prvi pogled nepremostljiv problem: potrebo po velikem kapitalskem vložku. No, končna rešitev opisane situacije je prišla v obliki druge, četrte možnosti ...

V zadnjih letih dela v ZASLONU sem se kot manager naučil ogromno. Spoznal sem veliko stvari, ki jih ob vodenju kakšnega manjšega podjetja ne bi nikoli. Na trenutke mi je postalo celo malce žal, da nisem študiral ekomomije, saj je bilo moje delo bolj ekonomske ali celo pravne narave, kot pa tehnične. No, vedno me je tolažila misel, da je verjetno tudi v drugih strokah podobno, kot v moji. Niti študij ekonomije ali prava ne bi zmanjšal količine samoizobraževanja, ki sem ga moral izvajati, da sem napredoval z rastjo in uspešnostjo podjetja.

Svet financ me je od nekdaj privlačil in šele danes lahko rečem, da vsaj približno razumem nekatere tako makroekonomske, kot mikroekonomske pojave, ki so mi bili dolgo časa popolna neznanka. Mogoče tudi zato, ker so v ekonomiji stvari manj določene, kot v tehniki in mnogokrat zahtevajo precejšnjo mero cinizma, če želiš razumeti bistvo.

Za razliko od mojih globalnih pogledov na življenje, v poslu nikoli nisem bil cinik, prej nepopravljivi optimist in entuzijast. Kakorkoli že, vedno sem redno spremljal tuje finančne trge, predvsem trge tehnoloških delnic (NASDAQ, EASDAQ, ...), veliko bral in razmišljal o globalizaciji in vlogi informatike ter telekomunikacij v njej.

Ideje o dokapitalizaciji, delni ali popolni prodaji podjetja, tako niso prišle povsem naključno temveč, kot neka logična posledica spremljanja dogajanj v svetu in pri nas. Vedno sem občudoval naprimer izraelce, kako lahko ob približno le trikratni velikosti Slovenije, posedujejo veliko število podjetij, ki kotirajo na Nasdaq-u. Stokrat predelana zgodba o hitri rasti, dokapitalizaciji, reformi v d.d. in kotaciji zares uspešnih podjetij, mi je bila jasna v podrobnosti. Počasi sem začel razmišljati, da moj življenjski posel pravzaprav ne more biti razvoj in proizvodnja programskih produktov in rešitev, marveč, verjetno izgradnja in organizacija podjetij, ki so to sposobna delati. To pa mi je utrnilo misel, da moram verjetno v splošnem prodajti podjetja in ne le produkte ...

Vsako leto prvi del decembra preživim na Tajskem, saj ima moje hiperkinetično življenje eno veliko pomankljivost: čas leti. In Tajska je edino okolje, ki ga poznam, kjer se mi čas nekoliko ustavi. Mogoče je to narava in hrana, še verjetneje budistično naravnana mentaliteta tamkajšnih ljudi, ali pa samo fizična dislociranost, vendar zadeva zanesljivo deluje.

To, da se z motorjem pripelješ na obalo ob dvanajstih in po parih urah sončenja, plavanja ter vsakovrstnega crkljanja na plaži ugotoviš, da je ura šele dve, se ti zgodi samo tam. Tam res najdeš čas za ureditev misli in konkretiziraš lahko bolj ali manj nore ideje, ki jih vlečeš s seboj že mesece.

Idejo o prodaji podjetja sem na Phuketu leta 99 povsem razdelal. Postavil sem neke časovne in finančne okvire ter razmislil o strategiji.

Sprva nora in povsem iluzorna ideja je začela dobivati svojo obliko. Ko sem se v drugi polovici decembra vrnil v Ljubljano in lansiral govorice med prave ljudi, sem bil močno presenečen nad zanimanjem. Takrat sem vanjo začel dejansko verjeti in sem jo, kot favorizirano, postavil ob bok prej omenjenim rešitvam.

Meseci, ki so sledili, so me naučili, da je prodaja podjetja pošteno zapletena stvar. Iskanje in izbor potencialnih kupcev, usklajevanja, predstavitve, pogajanja, odločitve, inšpekcije, komisije, odvetniki, svetovalci in spet pogajanja, ...

Večina stvari, ki sem jih počel tistih šest kritičnih mesecev, velja še danes za poslovno skrivnost, bom pa o tem enkrat napisal knjigo. V kratkem: med sedmimi potencialnimi kupci, smo se na koncu dogovorili s podjetjem Hermes Softlab, saj so predstavili najboljšo vizijo. Na koncu so v bistvu odločili pogum, karizmatičnost in profesionalnost Rudija Brica in Boštjana Bregarja, ki sta se na strani HSL-ja pogajala z mano.

Organizacijsko gledano je HSL kupil 85 % podjetja, ker se je del podjetja (PRPT) prenesel v novo podjetja, ki ga vodim še sedaj – ZASLON TELECOM. Tako je bilo v podjetje ZASLON TELECOM 1. junija 2000 preneseno področje računalniško podprte telefonije (RPT), del managementa, računovodstvo, del tajništva in del skupnih služb, kar je takrat predstavljalo približno 15 % podjetja ZASLON.

Po dogovoru s kupci podjetja ZASLON, (Hermes Softlab d.d.), so se v podjetje ZASLON TELECOM prenesle tehnologije, vezane na Computer Telephony Integration (CTI), Voice over IP produkte (VoIP), razvojni kader in vzdrževalne ter projektne pogodbe omenjenega področja.V ZASLONU TELECOMU se je tako 1. junija 2000 zaposlilo šest ljudi. Danes je v podjetju ZASLON TELECOM zaposlenih 15 ljudi, usmeritev pa ostaja strogo razvojna.

Prisotnost na globalnem trgu, močna koncentracija znanja in iskušenj ter bogata baza zadovoljnih uporabnikov bodo (ponovno) privabila močne kapitalske vlagatelje na področju informacijskih tehnologij in vlagatelje t.i. rizičnega kapitala, ki bodo verjetno (ponovno) “preprečili” reformo podjetja v delniško družbo in kotacijo na trgih tehnološkega kapitala ...

“Kdor ima največ ko umre, zmaga! “ :))

Erazem B. Pintar

Pripis WWW skrbnika

Pričujoč tekst je skrajšana verzija originalnega teksta, ki ga je Erazem napisal za eno svojih predavanj študentom na Ekonomski fakulteti, marca 2002. Tekst, z namenom, da ohrani pristni občutek in neokrnjene vtise tistega obdobja, ni posodobljen ali kakorkoli korigiran.