Erazem je 11.11.2008 prvih 100 svojih napisanih in objavljenih kolumen izdal v knjigi "Mojih prvih 100". Tukaj si lahko preberete spremni besedi in Erazmov uvod, ali v formatu virtualne knjige.

Gospod Lady

Nekoč je bila v Lady rubrika, zdaj že blagopokojna, v kateri so znani in polznani opisovali svoj teden. Preden smo jo upokojili, je rubričica, uradno brez imena, neuradno pa poimenovana kar Dnevnik, za nas naredila nekaj res lepega: dala nam je Erazma.

Ko sem prebrala Erazmov dnevnik – izšel je 4. maja 2005 – sem praktično zavriskala. Tako, potihem, v sebi. Končno nekdo, se mi je smejalo, ki ima

a. zanimivo in zelo netipično življenje in
b. dar za pisanje.

B je še veliko pomembnejši, ker je tako neznansko, neverjetno redek. Res. Še tako pametni, razgledani, zgovorni ljudje ponavadi čisto otrpnejo, ko morajo nekaj napisati. Stavke zlagajo kot neenakomerno nažagana polena. Tule pa je bil končno nekdo, ki se ni ustrašil tipkovnice. In sem rekla, naredite mi tega človeka našega. Nisem prav verjela, da bo za to, vprašali smo ga pa vseeno. Nekaj dni in en dolg pogovor pozneje je bil naš. Postavil je nekaj pogojev, vendar povsem realnih in korektnih.

Naslov kolumne, Divji v srcu, po istoimenskem filmu Davida Lyncha, sva izbrala skupaj. Prva je izšla 25. maja 2005. Tako sem razdevičila Erazma. Menda ni nič bolelo.

Kolumna je bila še majčkeno opotekava in tipajoča, ampak naslednja, v kateri je prešerno preganjal hostese in klepetal o vibratorju svoje prijateljice, je bila prav tisto, kar sem hotela, ko sem ga snubila za kolumnista – zapiski človeka, ki živi precej drugače kot povprečen Slovenec, ki o tem zelo odkrito in brez sprenevedanja spregovori, zna to narediti z veliko humorja in povsem brez samocenzure. Kot je sam napisal precej kolumen pozneje: »Zakone nam pišejo drugi, moralo si pa lahko postavimo sami.«

Jelka Sežun, Erazmova prva urednica

Edinstvena svoboda misli, besede in akcije

Kolumno imenujemo po angleški besedi column, ki pomeni marsikaj. V arhitekturi je steber, v vojski kolona, v tisku redna rubrika, stolpec. V anatomiji poznamo spinal column, hrbtenico. Omenjam jo zato, ker brez nje ne moreš pisati kolumen, biti kolumnist. Če hočeš biti pravi kolumnist moraš imeti hrbtenico oziroma (tega ne morem povedati drugače) “jajca”. Kolumnist ne sme biti pristranski, imeti mora svoje mnenje, se z njim dejansko strinjati (z drugimi besedami: ne sme biti “plačanec” ali “najemnik”) in ga pojasniti, pa naj gre za mnenje o javnih ali političnih vprašanjih, o katerih se Slovenci zadnja leta tako radi ravsamo, ali seksualnih vprašanjih, do katerih smo še vedno zadržani in zardeli.

Erazem ni novinar, je pa kolumnist. Ni edini nenovinar, ki je kolumnist. Kolumnist je v Lady, reviji, ki ni najbolj znana po kolumnah ali najbolj brana zaradi kolumen. Pa kaj! Pomembnejša od “kakovosti” elitističnih visoko intelektualnih bralcev (nekateri bolj vzvišeni kolumnisti kot da pišejo drug za drugega in namesto penisov merijo intelekt) je “količina” bralcev, ki jih dosežeš. Bralcev, ki radi razumejo kar berejo.

Nenovinarji so lahko (nekateri dejansko so) boljši kolumnisti kot so novinarji. Pa veste zakaj? Zato, ker ne živijo od pisanja. Erazmove kolumne različni ljudje različno berejo in se nanje različno odzivajo. Nekateri ga imajo za bogatega eksibicionista, ki pred svetom razgalja svoj hedonizem in hrani svoj veliko ego, nekateri za edinstvenega kolumnista, ki jim bere misli in se jih upa napisati. Erazmove kolumne imajo edinstveno kakovost: ultimativno svobodo misli, besed in akcije, pa naj nam je to, kar misli, napiše ali počne, všeč ali ne. To kar prebereš je to. Resnica. Dovolj sem ga spoznal, da vem, da to, kar Erazem napiše, Erazem tudi misli, čuti, doživi. To je on, tak je, pa naj piše o RKC ali o bejbi, ki jo je dal dol’. Sam ga rad berem. Za razliko od mnogih drugih pišočih ljudi, med katerimi sem tudi sam, ne živi od pisanja, ker dejansko je hedonist (pa s tem ne mislim samo na seks, ampak na življenje), ker polaga račune samo samemu sebi in ker (he, he…) je samski.

To ne pomeni, da tisti, ki živijo od pisanja, v kolumnah ne pišejo svoje resnice, saj največkrat jo, pomeni pa, resnici na ljubo, da včasih ne gremo do konca. Erazem pa gre… Od tod tista privlačna opomba pod kolumno, da so mnenja v kolumni avtorjeva.

Erazma sem, kot sem napisal že v Lady, ko sem mu čestital za prvih sto kolumen, ki jih vsebuje ta knjiga, spoznal tam, kjer ga raje ne bi spoznal izven forme in nepripravljen – na teniškem igrišču, v dvoboju, ki ga je organizirala Lady. Prvo, kar sem žal prepozno spoznal je bilo to, da je veliko boljši igralec tenisa kot sem jaz in teniški kavalir. Edini teniški kavalir! V tenisu, čeprav je viteški šport, v katerem je sabljo nadomestil lopar, ni kavalirstva. Tistega groznega dne bi mi najbrž lahko dal dve kravati, ki jih sicer ne prenesem (nikjer, posebej pa ne na teniškem igrišču), pa mi jih ni dal. Nekaj let kasneje vem, da je tudi dober, lojalen prijatelj, gostitelj, kuhar…

Čeprav sem spraševal naokrog, mi, začuda, nihče ni znal povedati nič dobrega o njegovem tenisu, pa veliko slabega in lažnega o njem in izvoru njegovega »bogastva«. Nisem se prvič prepričal v to, da veliko ljudi ve veliko slabega o ljudeh (zavist ni nekaj lepega, žal pa je postala preveč prisotna v naši lepi deželi), ki jih sploh ne poznajo, posebej, če jim gre dobro in imajo vrsto talentov, in dober posel, dobro hišo (v njej pa, med drugim, dobro sauno in dober jacuzzi) dobre avtomobile, dobro barko, dobre bejbe in – bognedaj! – svoj avion, letalo, ki ga sam pilotira. Grozen tip, ta Erazem, prav res! Avion zna vozit’, kitaro zna igrat’, tenis zna igrat’, smučat’ zna, kuhat’ zna, potapljat’ se zna, več uspešnih poslov zna vodit', kaže, da zna tudi seksat' (sodeč po priljubljenosti med ženskami) in… zna pisat’, v kar se boste, če se še niste, prepričali, ko boste brali to knjigo. Ne gre samo za to, kako pišeš, ampak tudi o čem pišeš, predvsem pa kaj napišeš. Dvomim, da bi lahko kdorkoli drug napisal tole (odlomki so iz kolumne, ki jo je napisal po ogledu prve bondijade z Danielom Craigom kot Jamesom Bondom):

“Težko bi rekel, da je film nedopustljivo slab, vendar ni Bond. Ni niti B od Bonda. Že izbira širokonosega, rahlo plešastega, primitivnega mišičnjaka, ki bi svojimi štrlečimi ušesi in vse prej kot šarmantnim pogledom ustrezal le kakšnemu pokvarjenemu ruskemu, iz kozaške družine izhajajočemu agentu, je zgrešena. Bond, kot samostojen filmski žanr je izdan. Lik je ubit.”

“Ko nam junake nadomestijo povprečneži, ko se sanje spremenijo v vsakdan, ko je vsaka stvar že povsem sprejemljiva in normalna, začne vse skupaj stagnirati. Vendar ne za dolgo. Stvari gredo potem nevzdržno navzdol. Že prej slabo in dvojno družbeno moralo nadomesti demagogija, moč dobijo zdolgočaseni primitivci, nastopi znani ovčji sindrom, vse skupaj pa v totalitarno mračnjaštvo pomaga potisniti sila, ki pravzaprav poganja celo vesolje. V dobrem in slabem: inercija.”

“Mogoče bo življenje res vedno našlo svojo pot pa četudi skozi najbolj degenerirana obdobja naše družbe, kjer na eni strani vlada puritanska morala in na drugi gejevske esteske norme. Tako bomo v naslednjem Bondu morali verjetno gledati tudi z moškimi poljubljajočega se Craiga in ... preživeti. Kako je že rekel moj veliki prijatelj Niko: "Nič nimam proti homoseksualnosti, le ti pedri mi gredo že pošteno na živce!""

Tako o Craigovi premierni bondijadi Casino Royale lahko piše samo Pintar, Erazem Pintar, ki me po marsičem spominja na nekdanjega Bonda.

Samo dva Erazma poznam. Pintarja in Erazma Predjamskega, pred katerim sta pred veliko stoletji trepetala tako Trst kot Dunaj. Ker ga Habsuržani niso mogli premagati v boju, so ga s pomočjo izdajstva. Podkupili so enega izmed njegovih mož, ki je prižgal svečo na oknu Erazmove sobe, da so ga tržaški strelci zasuli s kamnitimi kroglami, Habsburžani pa njegov grad požgali. Ker so Erazma hoteli umoriti tudi v zgodovinskih knjigah so se o njem izmislili neresnico o roparskem vitezu, ki je umrl na stranišču.

Erazem Predjamski pooseblja vrline, ki mi jih manjka v današnjem svetu in pri današnjih moških: prijateljstvo, možatost, kavalirstvo, bojevitost, neustrašnost…

Erazmu Pintarju sta starša izbrala zelo primerno ime. Drži sabljo še naprej pokonci, bojevnik!

Sobojevnik Kastelic, Brane Kastelic

Namesto uvoda

Včeraj zvečer sem se usedel ob kamin, natočil sem si dvojen cognac in začel pisati nekaj kar sem naslovil "Uvod". Uvod k knjigi, ki jo imate v rokah. Začel sem s tem, kako sem že pri treh letih s pomočjo na pamet naučene slikanice, "Medo na gugalnici", napenjal prenekatere znane takratne slovenske intelektualce, ki so k mojim staršem prihajali na obiske, da znam brati. Nadaljeval sem z opisom svojih hišnih stripovskih izdaj, ki so izhajale na toaletnem papirju. Mnogo za tem, sem prišel do občutkov, ko sem ob koncu osnovne šole spesnil svoj prvi sonetni venec in napisal nekaj poglavij mladinskega romana ter ...

Dobro uro in sedeminvajset tisoč štiristodvaintrideset znakov kasneje sem hotel zapisati "... in tako sem dopolnil šestnajst let." pa sem z levim očesom ujel Athosa, ki je že nekje od tritisočega znaka, spal kot da mu je dejansko vseeno tako za finančno krizo, kot celo za Billa Gatesa. Ob pogledu nanj mi je takoj postalo jasno, da bodo ob takšnem uvodu zaspali še tisti, ki (upravičeno) zares, zares težko spijo. Zato sem se odločil, da opustim "Uvod" in napišem nekaj namesto uvoda.

Krivca, da so moje kolumne začele nastajati sta dva. Oba sem, kot lahko vidite, naprosil, če svojo krivdo vsaj deloma opereta vsak s svojim uvodnikom v knjigi. Jelka Sežunova je tista, ki mi je kot takratna urednica revije Lady, ponudila mesto kolumnista. Idejo in osnovni koncept mi je znala prikazati tako čarobno in simpatično, da nisem dolgo razmišljal. Brane Kastelic pa je bil in je, ne samo zame, temveč verjetno za večino moje generacije, ena zares redka zvezda našega novinarstva in nesporna avtoriteta slovenskega kolumnizma. Naj se sliši še tako patetično, vendar to, da moja kolumna stoji ob njegovi, mi je bilo in mi še vedno je v ponos.

Jelkina ideja je bila preprosta. Želela je, da pišem o življenju. O svojem življenju. O tem kaj se mi dogaja in o mojih pogledih na vsakdanje stvari. To mi je več kot ustrezalo. Prvič zato, ker je najlažje pisati tako, da svoje vtise in razmišljanja neposredno prenašaš na papir. Verjetno bi lahko pisal tudi romane, igre ali celo znanstveno fantastiko in mogoče pridejo leta, ko bom to tudi počel, vendar to zahteva neprimerno več energije, fokusa in časa. In drugič zato, ker so se v slovenskih medijih ravno v tem obdobju začeli pojavljati tudi intervjuji, ki jih nikoli nisem dal in izjave, ki jih nikoli, vsaj ne v napisani obliki, nisem izrekel. Mojo vlogo splošnega "opinion makerja" zaradi katere sem bil, mimogrede, pripravljen sploh kakorkoli sodelovati z mediji, ki sem si jo ustvaril z besedili mojih skladb, z nekaterimi avtoriziranimi intervjuji in predvsem s tedenskimi objavami aforizmov, so zasenčevale grde laži, spreobrnjene ali celo povsem izmišljene izjave in ostali trapasti konstrukti medijev, ki se, ob pomanjkanju atraktivnih zgodb v Sloveniji, velikokrat spuščajo na res breztakten nivo. Kolumne so me ljudem, ki so bili sposobni razumeti njihovo neposrednost, ironijo, sarkazem in smisel za humor, spet približale. Dandanes je odnos ljudi, ki z mano pridejo v nakjučen kontakt, do mene veliko boljši in spoštljivejši. Celo odnos tistih, ki se nikoli ne bodo strinjali z nobeno od mojih tez, idej ali ideologij.

Kolumne so, vsaj z mojega zornega kota, zelo hitro dosegle pravi razcvet in glede na to, da sem tedensko začel prejemati ogromno število mailov in pisem, me tržne raziskave, ki so pokazale, da me vsak teden prebere skoraj vsak deseti Slovenec, niti niso tako močno presenetile.

Knjiga "Mojih prvih 100" združuje prvih sto napisanih in objavljenih kolumn. Kljub temu, da bi bilo mogoče stil pisanja v knjigi vsaj deloma poenotiti, določene dele tekstov aktualizirati, predvsem pa zaradi razvoja dogodkov in življenja samega, nekatere ideje in misli precizneje opisati, tekstov nisem hotel v ničemer spreminjati. Želel sem, da ohranijo pristnost in pečat obdobja v katerih sem jih pisal. Želel sem, da tudi bralka oziroma bralec začuti del mojega razvoja kot kolumnista. Tehnično, slogovno in organizacijsko. Konec koncev osnovnega poslanstva mojih kolumen ne vidim v podučevanju ali še manj novačenju bralcev za pristaše mojega videnja stvari, temveč predvsem v njihovi iskreni zabavi. Vedno mi je godilo, da so mi z enako stopnjo entuziazma pisali tako ljudje, ki so me pri mojih razmišljanjih podpirali, kakor tisti, ki me niso. Nikakor ne. Godilo mi je tudi to, da sem dobival enakomerno razporejene odzive neglede na družbeno ali izobrazbeno raven. Dobrega občutka ni kalilo niti to, da so se mnogi, predvsem intelektualci, ob vsakem komentarju morali najprej na dolgo opravičevati, da sploh berejo Lady. Brali pa so. In berejo.

Na koncu upam in vam želim, da boste ob prebiranju te knjige uživali, predvsem pa se neskončno zabavali, temu je namreč prvenstveno namenjena. Teze gor ali dol!

Če pa bo samo vsak tisoči bralec v njej našel kakšno novo idejo, pa je knjiga dosegla še svoj višji namen. Idejo kako biti zaljubljen. Zaljubljen v življenje!

Erazem B. Pintar

Zahvale

Na tem mestu, bi se rad tudi iskreno zahvalil vsem, ki so na svoj način pripomogli k nastanku te knjige. Najprej (ponovno) Jelki Sežun za izkazano zaupanje in dobre napotke k pisanju ob najinih kosilih v Društvu slovenskih pisateljev. Moji dragi mami Damjani Globočnik za lektoriranje, poslovni sekretarki Aleksandri Mlakar in prijateljici Teji Jeras za preglede besedil. Roku Primožiču za kreativno oblikovanje in tehnično podporo.

Nenazadnje hvala prijateljici pisateljici Azri Širovnik za neumorno prigovarjanje in priganjanje naj le že vse skupaj naredim. Zahvala še celotni moji družini, nekaterim sorodnikom, prijateljem in vsem ljubicam. Bili ste neskončen ribnik mojih norih inspiracij.

Hvala tebi Athos za zvesto družbo ob pisanjih in dosledno vzdržnost pri dajanju kakršnihkoli komentarjev.

Na koncu iskrena hvala vsem vam, ki ste mi s svojimi pismi ali elektronsko pošto ves čas dajali občutek, da sem ob sredah en drobcen delček vaših življenj. Hvala tudi vsem ostalim bralcem, brez vas te knjige nikoli ne bi bilo.

Erazem B. Pintar