Človek, ki je zaljubljen v življenje. Erazem je eden redkih ljudi, ki resnično uživa v svojem delu. Vendar pa, kljub temu, da je uspešen in podjeten poslovnež, mu še vedno ostaja čas za nemalo hobijev. O tem smo ga povprašali kar v njegovi pisarni v središču mesta.

Katero vprašanje se v vaših intervjujih največkrat ponavlja?

Če govoriva o trač intervjujih, kakor imenujem intervjuje, ki niso vezani na posel, ekonomijo, finance ali tehnologijo, potem eno zares trapasto, ki pa ga ne bi ponavljal. Je pa res, da je zadnje čase vseeno malo boljše.

In katero vam gre najbolj na živce?

Vprašanja so vedno odsev inteligenčnega kvocienta novinarke, tako, da jih pač vzameš takšna kot so. Kot njo. Malo stvari mi gre na živce in vprašanja niso med njimi, kakorkoli trapasta že so. Za še tako trapasto vprašanje se najde trapast odgovor, z malo sreče celo poln cinizma in sarkazma.

Že v srednješolskih dneh ste bili »na polno« zaposleni z raznimi stvarmi, ki so vas zanimale, ob vsem tem pa ste imeli vedno tudi dobre ocene v šoli. Poezija, glasba, tenis, elektronika,... Ste imeli sploh čas za najstniško druženje s prijatelji?

Seveda. Vse kar ste našteli in še mnogo drugega je bilo prav druženje. Res pa je, da sem se v najstniških letih družil z veliko starejšimi ljudmi. Moji najboljši prijatelji so jih šteli že prek štirideset ali petdeset. Če ženska ni imela štirideset, je sploh nisem videl kot ženske. Včasih me je kakšna dama prišla z avtomobilom čakat pred šolo, kjer so moje vrstnice po zidovih pisale na primer "E + M". Mislim, popoln prepad. Pa ni bilo z njimi nič narobe, otroci pač. Niti z mano, tako pač je. Ironično je to, da pa se danes najraje družim z mladino. No, tudi mladino.

Pri svojih 23 letih ste skupaj s prijateljem Mitjem Trampužem ustanovili podjetje ZASLON. Bi lahko rekli, da je bilo temu tako, ker ste bili na pravem mestu ob pravem času, ali ste že takrat točno vedeli kaj hočete in kako do tega priti?

Vedno sem točno vedel kaj hočem. Takšen sem še danes. Da pa se je moja poslovna pot zavrtela ravno okrog ZASLONA in ravno z Mitjem, pa je seveda naključje. Vendar naključja se dogajajo vsem. Vsak dan v nas trči na desetine situacij. Eni znajo v njih prepoznati priložnosti, druge je strah, tretji vidijo samo težave. Želel sem odrasti v res svobodnega in popolnoma neodvisnega moškega. Politično, časovno, partnersko in nenazadnje finančno. Verjamem, da bi mi to uspelo, ne glede na vrsto posla oziroma kariere.

Ste vedeli v katero smer se bo podjetje razvijalo, ali je bila le sreča, da ste izbrali pravo - očitno uspešno smer?

Podjetje se ne razvija. Ti ga razvijaš. Razvijaš ga v začrtani smeri, kar pa ne pomeni, da te smeri ne začrtaš celo večkrat na dan. Improvizacija je kraljica med metodami, IQ pa, že po definiciji, sposobnost znajdenja v neznanih situacijah. Če zadaneš na loteriji, potem je to sreča, managarjem, ki desetletja in več uspešno vodijo svoja podjetja, pa bi zgodbo o sreči težko prodali, mar ne? Je pa ljudem lažje, če si dan za dnem govorijo: "Tudi jaz bi to lahko, če ..." In z neko obliko sreče ta stavek zaključijo tisti najmanj nerealni, da o tistih drugih sploh ne govorim.

Imate kak nasvet za mlade, ki želijo postati podjetniki?

O tem sem veliko pisal in predaval. Težko bi sedaj vse to povzel v stavku ali dveh. Predvsem naj bodo samozavestni in odločni. Opazujejo naj ljudi in svet okrog sebe. Gradijo naj na svojih pozitivno-manipulativnih sposobnostih. Naj ne berejo knjig o preciznih poslovnih načrtih in samohvalnih zgodbic uspešnežev, kako so le-ti vse imeli preračunano. Naj gredo na trg, stvari se začnejo odvijati same. Na začetku ne rabiš nobene konkretne vizije, samo jajca. Pravno-formalne okvire naj dodajajo kasneje. Klinc gleda državo, ki ni sposobna tolerirati samostojnega študentskega podjetniškega dela na črno. To so naši največji prihodnji davkoplačevalci!

Se vam zdi, da je ženskam težje uspeti v poslovnem svetu, ali danes ni več bistvenih razlik med spoloma?

Ženskam je težje uspeti povsod. Imamo satirično stanje, da ženske podpirajo tri od štirih stebrov družbe, vodijo pa lahko (na vseh nivojih) samo v obliki nekih pododrskih prišepetovalk. Pisal sem o tem, da prihaja matriarhat, kar se mi zdi pozitivna sprememba. Vendar tudi sam podpiram evolucijski prehod. Moški bomo vedno moški in samo latentni pedri in kronični hipokriti bodo zanikali, da ob vstopu direktorice partnerskega podjetja v pisarno ne preceniš najprej, če so vse obline na svojih mestih. Vendar so za vsaj polovico moškega šovinizma krive ženske same. Nekaterim vse skupaj prekleto paše, tiste druge pa se "borijo" na povsem napačen način. Nekoč sem napisal aforizem, za katerim še danes stojim: "Daleč največji moški šovinisti so ženske!"

Glasba, elektronika, pisanje, podjetništvo, pomorstvo, letalstva, popotništvo,... Kako najdete čas za vse aktivnosti, s katerimi se ukvarjate ter, nenazadnje, za svojega psa? In kako to uskladite z družino?

Malo spim. No, gre za to, da posedujem ogromno življenjske energije. Potrebujem dinamiko in adrenalin. Vse se da, če si stvari organiziraš. Konec koncev za nedotakljivost mojega časa skrbi cela vrsta ljudi. Tako poslovno, kot zasebno. Psa ne potrebujem usklajevati s svojo družino, ker je trenutno on moja družina.

Dajete kateri od svojih aktivnosti prednost pred drugimi?

Imam samo eno bistveno aktivnost: živeti. Sliši se čudno, vendar ljudje v življenju delajo vse mogoče, samo živijo ne.

»Za vsakim uspešnim moškim stoji uspešna ženska.« Se strinjate? Je tudi pri vas tako?

Ne vem, če za vsakim, verjamem pa, da je dobra partnerska podpora eno najmočnejših oborožitev tam zunaj. Deluje vzajemno, v obe smeri. Pri meni? Stoji? Trenutno imam srce kot avtobus, veliko sedišč in še več stojišč. Da ne omenim tistih, ki stojijo na postaji. Hecam se malo ... ne ljubi se mi razpredati ta hip o čustvenem kaosu, ki ga še vedno čutim po razpadu moje zadnje zveze ...

Ste kdaj razmišljali, da bi se podali v politiko?

Ne, nikoli. Oče je bil politik in imel sem možnost politiko spoznati iz mnogih zornih kotov. Razen nekaterih izjem, je to banda negativno selekcioniranih odvisnikov od moči. Tiste redke izjeme pa rešpektiram, da so se pripravljeni boriti na tem polju. Z bebci se je namreč težko boriti, pa še ljudje ne opazijo razlike. Kakor večinoma tudi ne ničesar drugega. Raje bi šel nune prepričevati o lepoti in koristnosti oralnega seksa, kot pa Slovence o tem kaj je dobro za Slovenijo.

Vas bomo še kdaj videli v vlogi TV voditelja?

Ne vem, morda. Če bi prišla res dobra in simpatična ponudba. »Dobra« tukaj pomeni marsikaj.

Obstaja morda kdo, čigar mnenje spoštujete do te mere, da se pred pomembnejšimi odločitvami (poslovnimi, življenjskimi,...) posvetujete z njim/njo?

V zasebnih odločitvah ne. Verjamem v to, da moraš svoje odločitve sprejemati samo sam, sicer ne živiš čisto svojega življenja. V poslovnih odločitvah dam ljudem vedno možnost, da povedo svoje mišljenje. Odločam se spet sam. Topogledno ni nobene demokracije. Če veljajo post-festum mnenja, potem najbolj cenim mnenja obeh svojih staršev. Neverjetno modra in razgledana človeka sta. Imel sem res srečo pri izbiri.

S čim se ukvarjate danes (v poslovnem smislu)?

Vodim dve podjetji, eno razvojno in eno finančno. Še vedno čutim ta poslovni entuziazem, še vedno pogrešam, če me nekaj dni ni v pisarni. Mislim, da bom vedno delal.

Kljub temu, da ste, kot pravite tudi sami, velik samovšečnež, imate verjetno tudi kašno slabo lastnost? Bi nam jo zaupali?

To, ali je neka lastnost dobra ali slaba, je seveda stvar zornega kota. Občutljiv sem na krivico, kar je zame slaba lastnost, vidim pa, da je nekaterim v veliko veselje. Nisem ljubosumen, kar se sliši super, dokler ti dekle, ki jo imaš rad, ne reče, da mora to biti povezano z neljubeznijo do nje. Če bi zares videl kakšno lastnost svojega karakterja, ki bi jo objektivno ocenil kot slabo, bi jo poskušal sanirati. To se mi je že zgodilo. Pri desetih letih sem šel na prvi teniški turnir in spoznal tremo. Po porazu v 1. kolu sem potem z njo opravil za vedno.

Vaša njaljubša knjiga, film?

Obožujem veliko knjig in veliko filmov, težko bi izpostavil nekaj, če se ne omejimo na žanr. Pa naj bo tokrat to knjiga Magnetni vozli od našega genija Andreja Detele in film Mr. Jones, ki mi je v nekaterih segmentih pisan na kožo.

Verjamete v usodo?

Ne v klasičnem pomenu besede. Ne.

Kot kolumnist in »opinion maker« - imate o vsaki stvari svoje mnenje?

Ne, kot razumsko bitje imam o vsaki stvari svoje mnenje. Kot kolumnist imam samo možnost, da nekatera od teh mnenj zaupam javnosti.

Ob minulih volitvah še eno aktualnejše vprašanje: če bi kandidirali, kakšna bi bila vaša predvolilna obljuba, oziroma, kaj bi želeli spremeniti v slovenski politiki, če bi imeli možnost?

Javno sem napisal, da bom volil Katarino, ker sem pač liberalec. In sem jo. Še raje bi videl, da bi obstajala samo Liberalna Stranka, saj preveč vem o stvareh, da bi v demokracijo, vsaj takšno, kot se trenutno prodaja ljudem, zares verjel. Je pa res, da je v okviru trenutno danih možnosti, ki jih pogojujejo primitivizem, pohlep in avtodestruktivnost velikega dela človeških karakterjev, le-ta še najboljši kompromis.
Menim, da je res na prvem mestu to, da naredimo iz Slovenije pravno državo, kar ta hip niti slučajno ni, na drugem pa popoln ekonomski preboj. Na tako malem teritoriju v svetu težko najdete tako veliko pridnih in pametnih ljudi, kakor v Sloveniji. Ti pa se, namesto da bi se ukvarjali s tem, kako nam bo vsem skupaj še bolje, uvarjajo s tem, kako drugemu zagreniti življenje.
Nadalje bi popolnoma ločil cerkev od države, kar trenutno drži le na papirju. S tem bi se enormno zmanjšalo število konfliktov, umirile bi se strasti in ljudje bi se imeli raje. Cerkev že 2000 let ne dela drugega kot grozote in razkol med ljudmi. Hipoma bi jo tudi razlastninil, kar bi karakterno prečistilo njihove vrste in jo kot institucijo prisililo, da se ukvarja z ljudmi in ne samo s svojim premoženjem. Od nje bi zahteval tudi popolno ločitev od Vatikana, saj si Slovenci zaslužimo cerkev, ki bo skrbela za naše verne ljudi, ne pa tujega hlapca, katerega edina naloga je letno zbrati toliko milijonov evrov, da bodo gospodje tam zadovoljni.
Sledile bi najprej celovita davčna reforma, pokojninska reforma in seveda popolna reforma našega izobraževalnega sistema, ki bo sicer perspektivno največji krivec za naš (pre)počasem razvoj. Več kot dovolj za en mandat :)

Vanja Meglič